Vsi ljudje hitijo Songtext
von Neca Falk

Skoraj teden je že odkar sem odšla
Iz naše vasi sem dol
Šola začela se je zares
Vlvstajam ob šestih in pol

Internat je že star in v sobi
Še s tremi dekleti živim.
Marta in Jana, obe sta iz morja
A Špela z gorenjskih planin

Mama tako je, kot rekla si mi
Da v začetku morda bo hudo
Zdaj prvič odšla sem tak' daleč od doma
Saj prej sploh ni časa bilo

Pogrešam kmetijo, očeta in tebe
In malega Lukca vse bolj
Veš tu ni nič njiv, ni našega sonca
Tu je le sivi beton


Namesto ptic zbudi me motor
Namesto jutra srečam meglo
In ves ta hrup, škripanje zavor
Kaj tišina je, tu sploh ne vedo

Vsi ljudje hitijo
V panje kjer živijo
Z obrazi obrnjenimi v tla
Nihče nikogar ne pozna

Kako je doma, je Liska že strila?
Nanjo mislim vsak dan
V štali bo to zdaj prva sprememba
Odkar bika prodali smo lan'

In Florjanov Joža mi je dejal
Ko odhajala sem na to pot
Naj pošljem naslov mu, češ da bo prišel
V eni od prostih sobot

Namesto ptic zbudi me motor
Namesto jutra srečam meglo
In ves ta hrup, škripanje zavor
Kaj tišina je, tu sploh ne vedo


Vsi ljudje hitijo
V panje kjer živijo
Z obrazi obrnjenimi v tla
Nihče nikogar ne pozna

Vsi ljudje hitijo
V panje kjer živijo
Z obrazi obrnjenimi v tla
Nihče nikogar ne pozna

Pozno je že, to pismo končujem
Počasi odpravim se spat
Že zdavnaj zaspal je, s slikami doma
V solzah, naš internat